Kategorija: Nekategorizirano

RIO, rock v opoziciji je bilo mednarodno glasbeno gibanje s preloma iz 1970-ih v 1980-a, ki se je uveljavilo tudi na ljubljanski oziroma slovenski alternativni sceni. RIO kot ime, izraz in koncept se je sčasoma razširil onkraj ožjega, z akterji gibanja oziroma kolektiva zvezanega pomena. Zlasti po njegovem zatonu se je uveljavil kot posebna kategorija in oznaka za nenavadne, čudaške, praviloma levičarsko orientirane, progresivno-rockerske prakse v kontekstu širših krovnih kategorij kot so avantgardni, art ali eksperimentalni rock.

Četrti zvezek leksikona Osemdeseta: Pojmovnik novega kulturnega poljafenomen RIO najprej postavi v širši zgodovinski kontekst nastanka in razvoja glasbenega gibanja, zlasti v Veliki Britaniji in Franciji, ter njegovih vplivov, prenosa oziroma posvojitve v slovenskem okolju alternative 1980-ih. V nadaljevanju avtorja fenomen predstavita skozi podrobnejšo razpravo o glasbeno-kulturnem okolju, ki se je vzpostavljalo skozi vrsto inštitucij in prostorov, zlasti ŠKD Forum, Radio Študent in ŠKUC ter festivalih in klubih, ter se nato posvetita razpravi o ključnih skupinah, Begnagrad, D’Pravda, Srp. Na koncu fenomen RIO umestita v širši jugoslovanski in mednarodni kontekst, s poudarkom na njegovi povezovalnosti evropskih akterjev in prizorišč.

V tretjem zvezku leksikona Osemdeseta: Pojmovnik novega kulturnega polja, avtorica obravnava razumevanje pojma generacija v okviru kulturne sociologije in kulturne zgodovine od moderne sociologizacije po prvi svetovni vojni do konstruktivistične predelave pojma, ki razume generacijo kot historično proizvedeno diskurzivno formacijo. V zaključku se s pomočjo intervjujev s protagonisti jugoslovanskih osemdesetih v različnih poljih kulturne produkcije sprašuje, kako lahko pojem pomaga razrešiti napetost med biografijo in strukturo v analizi družbenih sprememb ter o splošni analitični uporabnosti pojma pri analizi radikalnih družbenih sprememb.

Pri tem ugotavlja, da koncept generacije, ki se danes uporablja v popularni govorici ali trženju, ki to obravnava kot homogeno demografsko kategorijo, radikalno drugačno od tiste, rojene deset let prej, v resnici ni vreden nič več kot horoskop. Če pa generacijo rekonceptualiziramo kot rezultat historično specifičnih režimov subjektivacije in transformacij subjektivnosti, ki se zgostijo v določenem trenutku krize, in če je ne razumemo le skozi ta sociološki obstoj, temveč tudi skozi njeno diskurzivnost in izkustvenost (poimenovanje, etiketiranje, prakticiranje in doživljanje), potem nam ta lahko služi kot analitično orodje za razumevanje družbenih transformacij in simbolnih revolucij, katerih akter in obenem produkt je ta sociološko/diskurzivna generacija.

Pojem ‘alternativa’ ima kratko zgodovino, a močan mobilizacijski in čustven naboj. Od 1960-ih let naprej in potem skozi 1970-a in 1980-a je alternativa postala oznaka za družbena gibanja, ki se primarno pozicionirajo v odnosu do sredinske, množične, popularne kulture, hkrati pa se v dobršni meri prekrivajo s fenomenom mladinske subkulture oziroma kontrakulture.

Drugi zvezek leksikona Osemdeseta: Pojmovnik novega kulturnega polja, koncept alternative osvetli v kontekstu mladinskih subkultur, prostorov, tehnologij in umetniških praks ter teoretskih in konceptualnih premislekov in nenazadnje dnevno-politične kooptacije alternative v Sloveniji oz. Jugoslaviji.Avtor se najprej posveti zgodovinskemu pregledu prvih evidentiranih omemb pojma ‘alternativa’ v poznem 19. stoletju, s čimer vzpostavi širši zgodovinski okvir, kamor umesti razpravo o vzniku alternativne kulture v kontekstu političnih, kulturnih, ekonomskih in tehnoloških sprememb v Jugoslaviji in Sloveniji druge polovice 20. stoletja in zlasti skozi 1980-ta leta. V osrednjem delu se navezuje na takratno znanstveno in publicistično produkcijo, v preseku s poudarki iz intervjujev z nekaterimi takratnimi protagonisti ter s sodobnimi premisleki o različnih tematizacijah pojma.

V članku, objavljenem v reviji Teorija in praksa (let. 61, 2/2024, 407–427), avtorici in avtor na podlagi predpostavke o družbenosti individualnega spominjanja proučujejo spomine dveh generacij na 80. leta: generacije, ki je bila takrat v srednjih letih, in generacije, ki je bila takrat v obdobju različnih faz prehoda v odraslost. To obdobje zadnjih desetih let jugoslovanskega socializma predstavlja čas več divergentnih kriz na različnih družbenih poljih, po drugi strani pa čas simbolne revolucije na polju kulturnih oblik in praks (v obliki t. i. alternativne kulture). Raziskovanje so usmerili na dve širši raziskovalni vprašanji: a) na vprašanje konstituiranja spominske hegemonije pri opredelitvi časa in b) na vprašanje generacijskih razlik v spominskih narativih na ta čas. V članku razpravljajo, kako se v individualnem spominjanju na osemdeseta, torej na čas začetka konca socialističnega projekta, artikulirajo različni elementi hegemonične »opredelitve časa« in v kakšnem morebitnem protislovnem razmerju so ti elementi (na primer nostalgija nasproti hegemonično revizionistični interpretaciji).

V sredo, 24. januarja, se je v Atriju ZRC odvila predstavitev knjige dr. Tomaža Mastnaka Civilna družba, prvega zvezka v novi zbirki Založbe ZRC z naslovom Osemdeseta: Pojmovnik novega kulturnega polja, s katero želimo prek poglobljene obravnave ključnih pojmov, ki so zaznamovali tisto obdobje in procese, ki so sledili, poseči v razprave o tem pomembnem obdobju slovenske in širše zgodovine. 

Izid »gesla« civilna družba je tako priložnost za začetek ponovnega premisleka o obdobju 1980-ih let v Sloveniji in o vlogi, ki sta jo takrat odigrala koncept in prakse civilne družbe. V razgibanem pogovoru sta poleg avtorja sodelovala Oto Luthar in Gorazd Kovačič.

V zborniku Affect’s Social Lives, Post-Yugoslav Reflections (Založba ZRC, 2023), ki sta ga uredili Ana Hofman in Tanja Petrović, je Martin Pogačar objavil poglavje, v katerem odpira vprašanje »prevajanja« učinkov alternative v mainstream. Pri tem se osredotoči na analizo pesmi »Samo milijon« v izvedbi skupine Agropop iz leta 1987 in opozori na to, da je ta pesem igrala pomembno vlogo pri mainstreamizaciji robnih alternativnih praks oziroma je jadrala na valu odpiranja prostorov in tematik, ki so prav skozi delovanje alternativnih gibanj zasedle polje javnega in skozi spodbujne afektivne resonance pomembno prispevala k formiranju etnonacionalizma.

V ponedeljek, 12. junija 2023, je v Atriju ZRC potekal pogovor o knjigi A Slow Burning Fire: The Rise of the New Art Practice in Yugoslavia (MIT Press, 2021). To je poglobljena študija alternativne umetniške scene v Jugoslaviji, ki v luči političnih sprememb v 1980-ih letih, obravnava delovanje študentskih kulturnih centrov, ki so od poznih 1960-ih do poznih 1980-ih ob podpori države delovali kot inkubatorji nove umetnosti. V njej se Marko Ilić zoperstavlja običajnim binarnim delitvam umetnosti na uradno in neuradno, in pokaže, da so bili študentski kulturni centri izraz jugoslovanske »tretje poti«, ki je temeljila na delavskem samoupravljanju. Podrobno predstavi ključna dejanja, akterje in pakse, ki so bili povezani z zagrebško Galerijo študentskega centra, beograjskim SKC-ja, ljubljanskim ŠKUC-om, ter razstavo Jugoslovanski dokumenti v Sarajevu v času razpada Jugoslavije.

V pogovoru so sodelovali: dr. Marko Ilić, avtor, predavatelj na Univerzi v Yorku, Dušan Mandić, umetnik, skupina IRWIN, dr. Tanja Petrović, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in dr. Martin Pogačar, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZUPogovor je potekal v organizaciji Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, v okviru projekta »Oblikovanje novega kulturnega polja v Sloveniji v 1980-ih: civilna družba med nacionalističnimi politikami in medkulturnim sodelovanjem« (J6-2576), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 

Martin Pogačar je v zbornik Affect’s social lives: Post-Yugoslav reflections, ki sta ga uredili Ana Hofman in Tanja Petrović (Založba ZRC, 2023), prispeval poglavje z naslovom “E/affect Agropop: How pop and joke made people resonate in the 1980s”. Martin v poglavju obravnava fenomen slovenske pop skupine Agropop iz 1980-ih in izpostavlja afektivne mehanizme, ki stojijo za transferjem obrobnih družbenih, kulturnih in političnih praks alternativne kulture v mainstream. Trdi, da je skupina jezdila na valu retorike in vsebin, ki sta ga sprožila »alternativa« in njena družbena kritika. Poleg tega trdi, da sta ikonografija in glasbena forma skupine prispevali k pojavu afektivne resonance kot sile, ki je spodbujala in gojila slovenski nacionalizem. Osrednji del poglavja temelji na analizi diskurza znane pesmi skupine »Samo milijon nas je« in njene popularne recepcije v takratnih časopisih in medijih ter na sodobnih videih na YouTubu. V zadnjem poglavja analizira remake pesmi iz leta 2021 (narejen ob 30. obletnici samostojne Slovenije), in tako postavi zgodovinsko-komparativni pogled na genealogijo e/afekta Agropopa. Osredinjenost na transformacijo dvoumnosti in simbolne parodije izvirnika v pop omogoča vpogled v dinamiko nastanka nacionalizma poznih osemdesetih let 20. stoletja ter pojasnjuje vprašanje historizacije afekta.

Tanja Petrović je za zbornik Re-imagining the Balkans: How to think and teach a region (Festschrift in honor of Maria N. Todorova), ki so ga uredile Augusta Dimou, Theodora Dragostinova, and Veneta Ivanova (De Gruyter, 2023), prispevala poglavje z naslovom “Slovenska 80-ta: Generacijski pogled na desetletje neskončnih možnosti”. Tanja v svojem poglavju uporablja concept generacijske izkušnje in razpravlja o tem, kako specifični kontekst slovenski post-socialistični kontekst in čas osemdesetih let vplivata na načine razmišljanja o odnosu med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Avtorica se sprašuje: Kako lahko sprejmemo stereoskopski pogled in dogodke v 1980-ih opazujemo kot kompleksne, raznolike in razvijajoče se v lastni časovnosti, ter hkrati upoštevamo načine, kako generacija zadnjega socialističnega desetletja v Sloveniji danes osmišlja lastno vlogo v teh procesih? Kako se ta generacija spoprijema z dvoumnostmi posledic, zaznamovanih z nacionalizmom in neoliberalizmom, v katerih so alternative in možnosti, ki so se kazale v 1980-ih letih, večinoma razumljene v kontekstu neuspeha socialističnega projekta? Ta vprašanja prispevajo k bolj niansirani historizaciji slovenskega socializma in postsocializma, osvetljujejo pa tudi ideološke mehanizme, ki tvorijo, kot pravi Todorova, »širši horizont političnega prehoda iz avtoritarne ali neliberalne vladavine«. 

Tanja Petrović se je v predavanju na beograjskem Inštitutu za filozofijo in družbeno teorijo o alternativni sceni, ki se je v Sloveniji razvila v osemdesetih letih, osredotočila na ambivalenco, ki ni bila ključna le za umetniške in kulturne strategije tistega časa, ampak je zaznamovala tudi položaj in akterje alternativne scene v naslednjih desetletjih. V tem času se je njihovo delovanje v veliki meri razumelo kot prispevek k osamosvajanju slovenske države in propadu socialističnegaprojekta, ali pa se interpretira izključno v paradigmi »čiste umetnosti«.

Posnetek predavanja